VseZdravje

Kakšen je vaš odnos do dolgoročnega uživanja prehranskih dopolnil?

Namen tega zapisa je spodbuditi vaše razmišljanje o tej tematiki in ne dajanje enoznačnega odgovora. Nikoli ni samo ena pot tista pravilna, ampak je potrebno najti tisto, ki je v danem trenutku najbolj primerna za nas.

Že dlje časa se mi po glavi podijo misli o prehranskih dopolnilih. Opažam namreč, da vedno več ljudi uživa dopolnila kot način življenja. Ne dvomim, da ima vsako dopolnilo svoj namen in prinaša koristi, ampak ali je to res tisto, kar naše telo potrebuje? Vsekakor morajo biti to naravni in ekološki proizvodi, da z njimi ne vnašamo še nepotrebnih kemikalij, a vseeno se sprašujem ali smo danes ob izobilju vsega res vsi v pomanjkanju?

V prid dopolnilom je sigurno osiromašena zemlja, ki danes ne vsebuje več toliko hranil za rastline, kot pred leti. Prav tako nas obremenjuje hiter tempo življenja, kjer nimamo časa ne za pripravo obrokov, niti za to, da bi si vzeli čas in v miru pojedli. Kadar smo v naglici ali jemo pod stresom naše telo absorbira dosti manj hranil, kot bi jih sicer. Potem je tu industrijsko pridelana hrana, ki že sama po sebi vsebuje bolj malo hranil in pa dejstvo, da vedno več ljudi iz prehrane ne uspe absorbirati hranil zaradi prebavne šibkosti ali pa imajo določena bolezenska stanja, ki jim onemogočajo ustrezno prebavo ali presnovo hranil v telesu.

V meni pa je dvom, če z dodatkom dopolnila res odpravimo neravnovesje ali pa je to samo utišanje simptomov, medtem ko je pravi vzrok nekje drugje? Ali smo potem res zdravi, če moramo vsak dan jemati dopolnila? Zelo blizu mi je misel, da ODSOTNOST SIMPTOMOV, še ne pomeni ZDRAVJA. Resnično zdravje pride takrat, ko telo normalno funkcionira brez rednega jemanja dopolnil (ali pa zdravil). To je znak, da je v telesu ravnovesje na vseh nivojih. Narava nas je naredila popolne in verjamem, da v kolikor živimo po njenih načelih, dobimo vse kar potrebujemo za naše življenje. Je pa res, da moderni način življenja ni ravno podporen za nas in da se hitro znajdemo v neravnovesju. Takrat je smiselno telo podpret tudi prek dopolnil, ampak ali je potrebna stalna podpora ali bi mogoče to potrebovali samo v akutni fazi, dokler ne pridemo zopet nazaj v ravnovesje?

Nekateri pravijo, da pomanjkanja kot taka v telesu ne obstajajo (če poskrbimo za zadosten vnos s prehrano, zelišči), ampak obstaja samo nesposobnost telesa za absorbcijo, predelavo in uporabo tega kar mu damo. Če vzamemo za primer vitamin B12. Nedvomno je to zelo pomemben vitamin, ki med drugim skrbi za nivo energije, zdrave možgane, zdravo kožo in lase, preprečuje slabokrvnost, itd. Če v želodcu nimamo dovolj kisline, potem ne nastaja dovolj intrinzičnega faktorja (IF), ki je pomemben za absorbcijo vitamina B12 in pride do pomanjkanja. Pomanjkanje torej ne nastane zaradi premajhnega vnosa, ampak zaradi slabšega delovanja želodca. V tem primeru je najbolj uspešno dodajanje aktivne oblike vitamina v pršilu, saj razpršek direktno pod jezik zagotovi, da se vitamin takoj absorbira v kri in zaobide prebavni trakt. S tem načinom sicer dvignemo nivo vitamina v telesu, ampak ali s tem rešimo težavo? Če je težava v želodcu, potem imamo še vedno isti problem, ki ga samo z dodajanjem vitamina nismo rešili, oziroma smo postali dolgoročno odvisni od zunanjega dodajanja.

Po ezoteričnih načelih obstaja več ravni bivanja in fizični nivo je samo eden od njih. Poleg njega obstajajo še etrski nivo, astralni nivo, mentalni nivo in polje univerzalne zavesti. Vsak nivo bivanja potrebuje svojo »hrano« in samo fizični nivo je tisti, ki se gradi s hrano v klasičnem pomenu besede. Kaj je potem tisto, kar ustvarja neravnovesje v našem telesu? In zakaj samo sprememba prehrane in jemanje dodatkov ni nikoli dovolj? Sigurna sem, da vsak od nas pozna kakšno osebo, ki je zbolela za hudo boleznijo. Ste jo kdaj vprašali ali se želi pozdraviti, ali si želi živeti? Veliko je primerov, ko se ljudje zdravijo na klasičen medicinski ali pa na naraven način, spremenijo prehrano, uživajo dodatke, pa na koncu vseeno umrejo. Spet drugi, pa se pozdravijo sami od sebe, da niti zdravniki ne morejo verjeti svojim očem. Je za ozdravitev ključna terapija/prehrana/dopolnilo ali zaupanje osebe v ozdravitev in njena mentalna naravnanost? Pred časom sem brala knjigo zdravnice dr. Lisse Rankin – Mind over medicine (um nad medicino). Sama izhaja iz družine s popolnoma zdravniško zgodovino, vzgojena je bila v prepričanju, da na področju zdravja velja samo z dokazi podprta medicina (evidence based medicine). Torej samo tisto, kar dokažejo preko študij. Ko je sama pričela z delom na kliniki, pa se je začela srečevati s številnimi primeri, ki jih z razumom ni znala pojasnit in presegajo vsa načela medicine. Videla je kako močan je dejansko učinek placeba, se pravi ko so ljudje toliko prepričani v svojo ozdravitev, da ozdravijo brez da bi sploh prejeli kakršno koli terapijo ali zdravilo.

Torej kaj je sedaj s prehranskimi dopolnili? Z njimi sicer lahko krepimo fizično telo, a če k težavi ne pristopimo celostno, torej na vseh nivojih, potem bo učinek dodajanja kratkotrajen ali pa bo viden samo v času jemanja. Večina ljudi, ki raziskujejo življenje na več nivojih ugotavlja, da se bolezenski vzorec vedno prične na drugih ravneh življenja in je fizično obolevanje zgolj posledica le tega. In delo na sebi kot celoti je precej težje in zahteva precej več dela, zato je »samo« sprememba prehrane in jemanje dopolnil običajno najlažja pot. Pa še tukaj se velikokrat zatakne. Poleg tega ugotavljajo tudi, da dolgoročno jemanje dopolnil slabi etrsko in duhovno raven. Torej skrb samo za eno raven, lahko dolgoročno slabo vpliva na druge ravni bivanja in zopet nastaja neravnovesje.

Nič ni v svoji osnovi samo slabo ali samo dobro, tudi jemanje prehranskih dopolnil ne. Pomembno pa je, da jemljemo kvalitetne dodatke, ki jih res potrebujemo, v ustreznih količinah in določeno časovno obdobje. Vse, kar telo ne potrebuje, je zanj obremenitev ali preko nalaganja presežka v telesna tkiva ali pa preko obremenitve sistemov za izločanje iz telesa. Poleg tega pa lahko presežek enega hranila ustvari tako pomanjkanje kot tudi presežek drugega. Telo je namreč kompleksen sistem, ki mora imeti vseh snovi ravno prav, da lahko normalno deluje. Nikoli pa ne bi smeli spregledati tega kaj se dogaja z našimi čustvi, željami in mislimi, saj se v večini primerov ravno tukaj skrivajo vzroki za neravnovesje.